Nedolgo nazaj sem se spomnil svoje izkušnje pri psihoterapevtki, h kateri sem hodil pred približno dvema letoma. Ni se zgodilo nič novega. Nihče me ni posebej spomnil nanjo. Spomin se je preprosto vrnil — z njim pa tudi jeza.

Ko sem izkušnjo pogledal z nekoliko večje razdalje, se mi je zazdelo, da mi terapija ni samo premalo pomagala. Imel sem občutek, da mi je v nekaterih pogledih celo škodovala.

To je težko priznati. K psihoterapevtu navadno ne pridemo zato, ker bi bili močni, mirni in popolnoma prepričani vase. Pridemo, ker smo ranljivi, zmedeni ali v stiski. Terapevtu zaupamo stvari, ki jih morda ne povemo nikomur drugemu. Zaradi njegovega položaja, izobrazbe in strokovnega naziva lahko hitro začnemo verjeti, da bolje od nas razume, kaj se z nami dogaja.

Toda tudi terapevt se lahko zmoti.

Ko strokovni naziv ni dovolj

Terapevtka, ki sem jo obiskoval, se je predstavljala kot jungovska analitičarka. Takšen pristop me je sprva pritegnil. Zanimajo me simboli, nezavedno, notranji pomeni in globlje plasti človekovega doživljanja.

Sčasoma pa sem dobil občutek, da pri delu ni bilo poglobljenosti, ki sem jo pričakoval. Do nekaterih razlag in uvidov sem se moral prebiti sam. Pogosto sem imel občutek, da sem v lastno izkušnjo vstopal globlje, kot je bil pripravljen ali sposoben iti terapevtski proces.

Morda je bil del težave tudi v neujemajočem se pristopu. Morda takšna terapija preprosto ni bila primerna zame. To je mogoče in pomembno priznati. Terapija, ki pomaga eni osebi, lahko drugi ne ustreza.

Toda razlaga, da se terapevt in klient »nista ujela«, ne more vedno odgovoriti na vse. Včasih ostanejo konkretna vprašanja: Ali je bil klient res slišan? Ali so bile njegove meje spoštovane? Ali je terapevt znal prepoznati, kdaj njegov način dela ne pomaga? Ali je prevzel odgovornost za svoj vpliv?

Kje je glas klientov?

Terapevti imajo izobrazbo, certifikate, strokovna združenja, supervizijo in medsebojne profesionalne povezave. Vse to je pomembno.

Toda velik del teh procesov ostaja skrit pred človekom, ki sedi na drugi strani terapevtskega odnosa.

Pogrešal sem prostor, kjer bi lahko spregovorili tudi klienti.

Ne zato, da bi javno obračunavali s terapevti. Ne zato, da bi posamezne slabe izkušnje predstavljali kot dokončno resnico o neki osebi. In ne zato, da bi ljudje brez strokovne izobrazbe odločali, kdo je dober ali slab terapevt.

Temveč zato, ker ima tudi izkušnja klienta vrednost.

Certifikat nam lahko pove, katero izobraževanje je nekdo zaključil. Ne pove pa nujno, kako posluša. Kako ravna z ranljivostjo. Kako se odzove, ko klient podvomi o procesu. Ali zna priznati napako. Ali zna prepoznati svoje omejitve. In ali se ob njem človek počuti varno, spoštovano in slišano.

To lahko povedo predvsem ljudje, ki so terapijo dejansko doživeli.

Slaba izkušnja ne pomeni, da je vsa terapija slaba

Portal IzTerapije ni nastal iz prepričanja, da so terapevti slabi ali da psihoterapija ne pomaga.

Mnogim ljudem terapija spremeni življenje. Obstajajo terapevti, ki svoje delo opravljajo odgovorno, sočutno in strokovno. Obstajajo odnosi, v katerih lahko človek prvič varno spregovori, predela boleče izkušnje in začne živeti drugače.

Prav zato se mi zdi pomembno, da znamo govoriti tudi o primerih, ko se to ne zgodi.

Kritika slabega terapevtskega procesa ni napad na psihoterapijo. Lahko je prispevek k temu, da postane boljša, preglednejša in varnejša.

Prostor za izkušnje, ne za razsodbe

IzTerapije je nastal kot prostor za osebne izkušnje, vprašanja in strokovne prispevke.

Izkušnje na portalu so moderirane. Namen ni objavljanje žalitev, diagnoz o terapevtih ali nepreverjenih obtožb. Posamezna zgodba prav tako ne predstavlja objektivne sodbe o celotnem delu nekega terapevta.

Je pa resnična izkušnja človeka, ki jo je doživel.

In takšne izkušnje lahko drugim pomagajo pri razmisleku. Lahko jih spodbudijo, da pred začetkom terapije postavijo več vprašanj. Da zaupajo svojemu občutku, kadar se nekaj dalj časa ne zdi prav. Da vedo, da smejo terapevtu povedati, da jim njegov način dela ne ustreza. In da lahko terapijo tudi prekinejo ali poiščejo drugo pomoč.

Vsaka zgodba šteje

Morda je portal IzTerapije nastal prav zaradi jeze, ki se je vrnila dve leti pozneje.

Toda pod to jezo je bilo še nekaj drugega: občutek, da mora obstajati prostor, kjer klient ni samo tih prejemnik strokovne obravnave, ampak človek, čigar pogled nekaj pomeni.

Terapevtski odnos ima dve strani.

Čas je, da se sliši tudi druga.