S hipohondrijo imam nekoliko zapleten odnos, predvsem zato, ker se sama nikoli nisem imela za hipohondra. Hipohonder je po mojem razumevanju človek, ki si bolezni izmišljuje, jaz pa si jih nisem nikoli izmišljala. Večinoma sem jih našla. Razlika je pomembna, čeprav je zdravnica ob zadnjem obisku rekla, da morda ni tako velika, kot se mi zdi. Zdravniki imajo do razlik poseben odnos. Če sta dve vrednosti dovolj blizu, ju zaokrožijo, če sta dve težavi dovolj podobni, pa ju včasih združijo v eno. Sama tega ne počnem. Bolečina, ki se pojavi ob osmih zjutraj, ni ista bolečina kot tista ob pol devetih, tudi če je na istem mestu. Vmes se lahko marsikaj spremeni. Človek na primer popije kavo, stopi po stopnicah ali prebere nekaj, česar prej ni vedel.
Prvič sem začela resneje spremljati svoje zdravje po tem, ko sem na levi strani vratu zatipala nekaj trdega. Ni bilo posebej veliko, vendar velikost pri takšnih stvareh ni najpomembnejša. Pomembnejše je, da je bilo tam. Nekaj dni sem preverjala samo zjutraj, potem tudi zvečer, ker sem želela ugotoviti, ali se čez dan spreminja. Spreminjalo se je predvsem po preverjanju. Bolj ko sem pritiskala, bolj občutljivo je postajalo, kar sem razumela kot potrditev, da se odziva. Zdravnica je rekla, da gre najverjetneje za mišico. To me ni povsem pomirilo, ker so mišice po mojem vedenju mehkejše, vendar je pojasnila, da niso vse mišice enake. Doma sem nato pregledala še drugo stran vratu in našla podobno stvar, kar bi lahko pomenilo, da je imela prav. Lahko pa je pomenilo tudi, da je proces obojestranski. Tega ji nisem omenila, ker sem se bala, da bi pogovor po nepotrebnem razširila.
Sčasoma sem razvila način, kako ločiti običajne telesne občutke od pomembnih. Običajni izginejo, če jih ignoriraš. Pomembni ostanejo, razen kadar izginejo ravno zato, ker si jih začel opazovati, kar je posebno neprijetno, saj jih pozneje težko opišeš. Zato si stvari zapisujem. Ne vodim ravno zdravstvenega dnevnika, ker to zveni pretirano, ampak imam zvezek, v katerega zapišem datum, uro, mesto občutka, njegovo jakost in okoliščine. Pri okoliščinah sem sprva pisala samo, kaj sem jedla in koliko sem spala, pozneje pa sem dodala vreme, razpoloženje in položaj telesa. Nekatere težave se namreč pojavijo samo med sedenjem, druge samo med razmišljanjem o njih. To ne pomeni, da so psihološke. Pomeni samo, da telo potrebuje določene pogoje, da se lahko izrazi.
Terapevtka me je nekoč vprašala, kaj mi daje preverjanje simptomov. Rekla sem ji, da mi daje informacije. Zdelo se mi je, da je pričakovala drugačen odgovor, morda varnost ali občutek nadzora, vendar človek ne sme odgovarjati samo zato, ker prepozna smer vprašanja. Terapija je vendar prostor iskrenosti. Pojasnila sem ji, da telesa ne preverjam zato, ker mu ne zaupam, temveč zato, ker mu zaupam dovolj, da predvidevam, da nekaj sporoča. Če se na primer ponoči zbudim z mravljinci v roki, ne morem preprosto ponovno zaspati, ne da bi najprej ugotovila, ali mravljinci segajo do mezinca ali do prstanca. Razlika je lahko pomembna. Kaj natančno pomeni, sicer ne vem, a če ne bi bila pomembna, roka verjetno ne bi imela petih ločenih prstov.
Največ težav mi povzroča internet. Ne zato, ker bi me strašil, kot pravijo ljudje, ampak ker informacije podaja brez vrstnega reda. Človek vpiše blag pritisk za očesom in dobi hkrati utrujenost, vnetje sinusov, redko nevrološko bolezen in opozorilo, naj nemudoma obišče zdravnika. Ni jasno, katera možnost velja zanj. Pri zdravniku je lažje, ker ti pove eno stvar, vendar je ta ena stvar pogosto »počakajte nekaj dni«, kar ni diagnoza, ampak časovna enota. Zato običajno počakam, obenem pa v teh dneh spremljam, ali se pojavijo dodatni znaki. Težava je, da se dodatni znaki skoraj vedno pojavijo, če dovolj natančno spremljaš. Telo je zelo dejavno. Nekje utripa, nekje zateguje, nekaj preskoči, zašumi ali se ogreje. Večina ljudi tega očitno ne opazi. Ne vem, ali imajo mirnejša telesa ali samo slabši pregled.
Neko obdobje sem bila prepričana, da imam težave s srcem, ker sem ga začela čutiti. Prej ga večinoma nisem, kar se mi danes zdi nenavadno, saj je bilo ves čas tam in je opravljalo precej pomembno delo. Ko sem nanj postala pozorna, sem opazila, da ne bije vedno enako. Včasih je bil utrip močnejši, drugič hitrejši, občasno pa je nastal premor, ki je bil tako kratek, da ga brez pozornosti skoraj ne bi bilo. Zdravnik je po pregledu rekel, da je vse normalno. Vprašala sem ga, ali je normalno tudi to, da utrip zaznam, in rekel je, da nekateri ljudje svoje telo občutijo bolj intenzivno. To sem si zapisala. Zdelo se mi je pomembno, da je intenzivnost uradno potrjena.
Od tedaj skušam biti bolj razumna. Simptomov ne iščem takoj, ampak počakam vsaj dvajset minut, razen kadar gre za glavo, prsni koš ali nenadno spremembo, pri kateri je čakanje lahko neodgovorno. Prav tako sem omejila preverjanje telesa na enkrat zjutraj in enkrat zvečer. Pregled ni obsežen. Pogledam jezik, oči, kožo na rokah in morebitne nove asimetrije. Asimetrije so težavne, ker je človeško telo naravno nesimetrično, česar na fotografijah skoraj ne opaziš, v ogledalu pa zelo. Nekaj časa sem fotografirala obraz vsak ponedeljek pod isto svetlobo, da bi lahko primerjala spremembe. Prenehala sem, ko sem ugotovila, da svetloba ni vsak ponedeljek enaka. Sonce nima pravega sistema.
Najbolj nenavaden dogodek se je zgodil prejšnjo jesen, ko sem tri dni čutila rahlo toploto v levem kolenu. Ni bilo bolečine, otekline ali spremembe barve, samo toplota, ki se je pojavila predvsem takrat, ko sem sedela na kavču. Zdravnica ni našla ničesar. Terapevtka me je vprašala, ali se je v tistem času zgodilo kaj posebnega, in povedala sem ji, da sem začela pisati članek o hipohondriji. Nekaj časa je bila tiho. Nato je vprašala, ali se mi zdi možno, da zaradi pisanja več razmišljam o telesu. Rekla sem, da je možno, vendar to ne pojasni, zakaj je bilo toplo ravno koleno. Članek ni bil o kolenih.
Zdaj je koleno večinoma v redu. Včasih ga še preverim s hrbtno stranjo dlani, ker je ta občutljivejša za temperaturo. To naredim mimogrede, brez posebnega namena. Običajno med branjem ali gledanjem televizije. Opazila sem, da se koleno segreje predvsem takrat, ko pišem o njem, kar bi lahko pomenilo, da sedenje vpliva na prekrvavitev. Lahko pa tudi, da se ga ob pisanju več dotikam. Obe možnosti sta povsem razumni in zato nobene ne izključujem.
Mislim, da sem danes do svojega zdravja bolj sproščena. Ne predvidevam več takoj najhujšega. Najprej predvidevam nekaj srednjega in šele potem preverim, katere druge možnosti obstajajo. Tudi zvezek uporabljam manj pogosto. V zadnjih treh tednih sem vanj pisala samo devetkrat, od tega sta bila dva zapisa povezana z istim občutkom, zato bi ju lahko štela kot enega, čeprav sta se zgodila ob različnih urah. Pomembno se mi zdi, da človek ne pretirava in da svojih strahov ne hrani z nepotrebno pozornostjo.
Zato sem se odločila, da članka ne bom zaključila s seznamom simptomov, ki sem jih imela med pisanjem. Tak seznam bi bralca lahko po nepotrebnem usmeril v lastno telo. Dovolj je povedati, da je bil pritisk za desnim očesom verjetno posledica zaslona, mravljinčenje v stopalu pa položaja noge. Rahla slabost je minila po kosilu. Edino kovinski okus ostaja nepojasnjen, vendar je zelo blag in se pojavi predvsem takrat, ko o njem napišem stavek.
Zdaj ga skoraj ni več.