Strah pred strigalicami se pri meni ni pojavil v otroštvu, kot ljudje navadno pričakujejo, kadar jim poveš, da te je strah nečesa tako majhnega in, kot radi poudarijo, pravzaprav nenevarnega. Kot otrok sem jih brez posebnega pomisleka stresala iz zalivalke, jih opazovala pod kamni in jih včasih z listom papirja odnesla iz hiše, čeprav se danes sprašujem, ali sem jih res odnašala ven ali sem samo mislila, da sem jih. Otroški spomin je nezanesljiv, predvsem kadar ga človek začne preverjati za nazaj. Prvo pravo nelagodje sem občutila precej pozneje, pred štirimi ali petimi leti, v kopalnici prejšnjega stanovanja, kjer sem neko jutro ob tehtnici opazila strigalico. Ležala je skoraj vzporedno z robom ploščice, kar me je zmotilo bolj, kot bi me, če bi bila postavljena poševno ali naključno. Žuželke naj ne bi razumele ravnih črt, vsaj ne na način, kot jih razumemo mi, zato se mi je njena natančna lega zdela nepotrebna. Ko sem stopila bliže, se je obrnila. Ne trdim, da se je obrnila proti meni, saj bi to zvenelo, kot da ji pripisujem namen, tega pa ne počnem. Pravim samo, da sem bila jaz na eni strani prostora, ona pa se je po premiku znašla obrnjena v tisto smer. To sem pozneje omenila psihologinji, ki me je vprašala, kako sem se ob tem počutila, jaz pa sem ji razložila, da občutki niso bili bistveni. Bistveno je bilo, da je bila še trenutek prej obrnjena drugam.
Od takrat strigalic ne ubijam več. Ljudje to razumejo kot izraz sočutja do živali, kar jim navadno pustim verjeti, saj se mi ne zdi potrebno vsakomur razlagati razlike med živo in mrtvo strigalico. Živa strigalica ima smer. Išče vlago, temo, hrano ali odprtino, kamor se lahko umakne, in če dovolj dolgo opazuješ, začneš približno razumeti njene odločitve. Mrtva strigalica pa nima več nobenega razloga, da bi bila tam, kjer je. To je veliko težje razložiti. Psihologinja pravi, da je moj strah povezan z občutkom vdora v zasebni prostor in s potrebo po nadzoru, kar je možno, čeprav se mi beseda »nadzor« zdi nekoliko pretirana. Ne nadzorujem jih. Samo rada vem, koliko jih je, v katerem prostoru so in ali so se od zadnjega preverjanja premaknile. To ni nadzor, ampak orientacija. Enako človek ve, kje ima vhodna vrata, koliko oken je odprtih in ali je ponoči nekdo premaknil kuhinjski stol. Večina ljudi take stvari opazi samo nezavedno. Jaz jih pač opazim zavestno, kar je po svoje bolj pošteno. V zadnjem stanovanju sem imela na listu zapisano, kje sem jih videla: kopalnica, dvakrat; kuhinja, enkrat; spalnica, nikoli potrjeno. Tisti primer v spalnici ni bil dovolj jasen. Na blazini sem zjutraj našla podolgovato rjavo sled, ki bi lahko bila del žuželke ali košček čaja. Čaja v spalnici sicer ne pijem, vendar tega ne morem uporabiti kot dokaz, ker se je v tistem obdobju pogosto dogajalo, da sem stvari odlagala na nenavadna mesta. Enkrat sem našla skodelico v omari z brisačami. Bila je prazna, zato ne vem, zakaj sem jo dala tja.
Najbolj me motijo klešče. Ne zato, ker bi me lahko poškodovale; prebrala sem več člankov, v katerih je pisalo, da je njihova nevarnost za človeka zanemarljiva, in ko isto stvar najdeš zapisano na več različnih spletnih straneh, je običajno priporočljivo, da jo vsaj začasno sprejmeš. Moti me predvsem dejstvo, da sta klešči dve. Ena bi bila razumljiva kot podaljšek telesa, posebnost ali posledica poškodbe, dve pa kažeta na ravnotežje. Na nekaj dokončanega. Tega psihologinji nisem povedala tako, ker bi besedo »dokončano« verjetno spet zapisala v zvezek in me vprašala, kaj mi pomeni, meni pa ne pomeni ničesar posebnega. Samo opisuje stanje, ko nečemu nič ne manjka. Zaradi tega sem razvila nekaj postopkov, čeprav jih ne bi imenovala rituali. Pred spanjem pogledam za nočno omarico, ob robu zavese in v levi copat. Desnega ne preverjam več, ker se v njem v več mesecih ni pojavilo nič. Psihologinja je rekla, da je dobro opuščati nepotrebne navade, zato sem desni copat opustila. Ko sem ji to povedala, ni bila tako zadovoljna, kot sem pričakovala. Včasih imam občutek, da pri njej ni pomembno, ali njen nasvet upoštevaš, ampak na kakšen način ga upoštevaš, kar se mi zdi precej zapleten sistem za nekoga, ki govori, da bi morala stvari poenostaviti. V stanovanju sem zatesnila skoraj vse razpoke ob oknih in ceveh, eno pa sem pustila odprto pod kuhinjskim pultom. Sprva sem jo nameravala zapreti, potem pa sem pomislila, da ni dobro odstraniti vseh poti naenkrat. Če je nekaj že v stanovanju, mora imeti možnost, da se nekam umakne. Zaprt prostor brez izhoda spremeni obnašanje vsakega bitja. To velja za ljudi in verjetno tudi za strigalice, čeprav o tem nisem našla nobenega dovolj natančnega članka.
Najslabše ni, kadar strigalico zagledam, ampak kadar jo neham videti. Če ostane na steni ali ob robu omare, lahko nadaljujem z običajnimi opravili, dokler občasno preverim, ali je še tam. Težava nastane, ko zleze pod hladilnik, za omaro ali v špranjo, kjer je ne moreš več spremljati. Pred mesecem dni sem eno opazovala, kako je izpod pomivalnega stroja prečkala ploščico in izginila pod hladilnikom. Sedela sem za kuhinjsko mizo približno dve uri, kar se morda sliši dolgo, vendar sem vmes naredila več stvari: pojedla sem jogurt, zalila baziliko, pregledala račune in poklicala mamo. Nisem samo sedela. Mami sem rekla, da čakam, da se nekaj ohladi, ker se mi ni zdelo primerno razlagati, da čakam žuželko, ki bi morala priti ven po isti poti, čeprav se to ni zgodilo. Naslednje jutro sem ob hladilniku našla majhno ukrivljeno stvar, podobno eni polovici klešč. Lahko bi bil košček čebulnega olupka, posušen pecelj ali del stare metle, vendar je imela na enem koncu člen, čebulni olupki pa členov nimajo. Shranila sem jo v majhno škatlico za uhane, ker je bila premajhna, da bi jo pustila na odprtem, in preveč določna, da bi jo zavrgla. Škatlico hranim v predalu ob jedilnem priboru. Sprva sem jo imela v spalnici, vendar sem se ponoči večkrat zbudila in pomislila, da je predal odprt. Ni bil odprt, toda to ni pomenilo, da ga nisem zaprla šele potem, ko sem vstala. Zjutraj je človek pogosto prepričan, da se spomni več, kot se v resnici.
Psihologinja pravi, da bi morala sprejeti negotovost in možnost, da ne bom nikoli izvedela, kaj se je s strigalico zgodilo. S tem se strinjam. Ne iščem je več in hladilnika nisem premikala, čeprav sem opazila, da zadnje čase stoji za nekaj milimetrov bolj v levo. Tla so nekoliko neravna, zato je to verjetno posledica tresljajev motorja. Tudi nočno praskanje, ki prihaja iz tistega dela kuhinje, je najbrž povezano s cevmi, čeprav so cevi na drugi steni. V starih stanovanjih se zvok nenavadno prenaša. Človek hitro začne povezovati stvari, ki niso povezane, in prav zato sem previdna, da tega ne počnem. Kleščo v škatlici preverim samo enkrat na dan, navadno zjutraj, preden si skuham kavo. Včasih je obrnjena v drugo smer, vendar je škatlica plitva in predal se pri zapiranju rahlo strese. Predvčerajšnjim se mi je zdela nekoliko večja, a sem bila utrujena in svetloba v kuhinji ni dobra. Danes je spet videti običajno. To me je pomirilo. Vseeno sem poleg nje pustila drobno črto s svinčnikom, da bom jutri lažje vedela, ali se je premaknila. Ne zato, ker bi pričakovala, da se bo. Samo zato, ker se človek včasih preveč zanaša na spomin.